Zbudila me je razdrapana mreža proti komarjem, ki jo je vrtinčil velik ventilator pod stropom. V hipu, ko je zaspana zavest osvežila podatek o lokaciji, me je vrglo pokonci. Jutranje poležavanje na dopustu je eden redkih smrtnih grehov, ki jih priznavam.
17 pirov iz lokalnega bizar bara mi ni povzročalo nobenih težav. Mačka je že ponoči pregnalo bučanje oceana v daljavi, zaradi katerega sem šel scat vsaj petkrat in se vsakič nažlampal vode. Narava poskrbi za vse, samo prisluhnit ji moraš, je pisalo na letaku za ajurvedsko masažo. Še v gatah me je odneslo na plano.
Lastnica, zgarano ženšče iz kdove katerega stoletja, je pritekla takoj, ko me je zagledala s fotoaparatom šnofljat okoli naselbine obrabljenih bungalovov. Če bom zajtrk, če bi že kam šel in ali naj pokliče taksista. Trapasto sem jo pogledal. Ura je pol šestih, kaj zavraga počneš pokonci, tetka? V bantu angleščini, standardu, ki je v rabi v tistih krajih, sem sem ji pojasnil, da sem v redu in da bo čisto okej, če bo zajtrk kot ponavadi.”9 clock okej, cocos bread good, spicy no problem”. Pomirjeno je odšla, ampak kaj, ko je že splašila vse papige in opice, da sem se lahko spravil samo še na verando čekirat maile.
Službenega nič, samo gora spama lokalnega mobilnega operaterja v kateri sem skoraj spregledal mail iz agencije. Sprememba povratnega leta stane dobrih 200€, prvi let čez 10 dni in drugi čez 17.
Hm, dilema. Naj podaljšam te sanje na dragulju sredi oceana, ali naj spokam po planu? Saj je lepo in sanjsko in vse, ampak ne vem, kaj pametnega naj počnem še 10 dni. Kontemplacije v viseči mreži sem imel dovolj po dveh dneh. Plaž in peska vsepovsod tudi, notranjost pa sem itak že predelal po dolgem in skoraj tudi počez.
Potem sem se spomnil Indire, stevardese. V resnici ji je bilo ime nekako drugače, ampak tistega imena si nisem uspel zapomniti niti za pet minut, pa sem ji enkrat rekel Indira, drugič miss Bollywood. Strašno fino se ji je zdelo. V minutah ob vzletu in pristanku, ki jih je preždela na servisnem sedežu poleg mene, sva bila zmenjena, da se za Novo leto dobiva v Bentoti.
Bila je zadnja ženska, na kateri se mi je pogled ustavil dlje kot za pol diha. Pravzaprav sem kar malo težko dihal, ko mi je po pristanku v roke stisnila vizitko in listek z naslovom hotela. Zdelo se mi je, da samo teoretizirava, pa se mi je z “miss Bollywood” očitno posrečil ultimativni kompliment za Indijke.
Tisti zmenek sem po nekaj dneh odpovedal in šel raje plezat na najvišji in najbolj mrzel hrib na otoku. Ker je novoletno svaljkanje po peščeni plaži pač za pusije. Butl.
Šri lanka je mogoče res sanjski otok, ampak na spisku lepot manjkajo ženske. Do 13. ali 14. leta je kakšna še prijetna na pogled, potem pa jih uniči delo na plantažah čaja, kavčukovcev ali kdo ve kaj tretjega. V obalnih krajih ni bistveno bolje. Vsepovsod plaže kot iz reklame za Copertone, s katere je nekdo odretuširal vse pretegujoče se lepotičke.
I brez pike. Torta brez češnje. Pir brez pene.
Izbrskal sem vizitko.
“Jutri letim”, je bil kratek SMS.
Malo sem še premleval. Naj grem na sever, pogledat tamile? Odkar imajo dva poslanca v parlamentu, so preokupirani s politiko, pa se jim ne ljubi več podtikat bomb. Za turiste je menda zdaj tam varno, ampak mogoče se kakšnemu vseeno malo speni in me ugrabi. V cajtenge pridem, z reportažo ali z osmrtnico. Če to ne gre skozi, so pa plaže tam menda odete v deviško bel pesek, ki ob polni luni zgleda spektakularno. Živali tudi nisem še videl vseh. Dobro, to je za tri dni zabave. Z dodatnim dnevom ali dvema v Colombu to nanese pet dni. Mesto je sicer usrano in nič kaj lepo, ampak mogoče si lahko obetam kaj več od nočnega življenja. Torej pet dni. V preostalih petih dnevih se mi bo pa najbrž zmešalo.
Mah, dovolj sem videl. Tanja, zrihtaj let za danes, domov grem.
Pobral sem nahrbtnik s foto opremo in se šel poslovit od diuretičnega oceana.
Do plaže se je bilo treba pretaknit skozi gosto tropsko šavje in preko železniških tirov, ki so se zdolgočaseno parili s kisikom. V zadnjih 30 metrov gošče do plaže je nekdo izsekal tunel. Na njegovem drugem koncu je hrumel boleče moder ocean. Če bi se tule zbudil iz nezavesti, bi najbrž mislil, da sem na pragu nebes. Tega ni v nobenem filmu, razen, če so kakšnega posneli prav tam.
Poleg moje sta bili na plaži samo še dve duši. Krava in njen pernati prijatelj, ki je tacal ob kravi in s kljunom pikljal v tla tam, kjer je krava pomulila čudno rastje. Surrealen prizor za zahodnjake, ki krave vidimo samo na krožnikih ali v najboljšem primeru na ozadju iz alpskih vršacev. Enakih prizorov je bilo po otoku vse polno, vendar nikjer niso bili tako zabavni kot na plaži. Cow and chicken na počitnicah. Pišurija.
Komaj sem se nehal hahljat nenavadnemu paru, me je spet pograbil smeh. V daljavi se je premikal trop živali, ki so bile seveda spet krave. Lenobno so šetkale po plaži in se občasno, kot kakšne razposajene najstnice, trknile z ritmi, da so se vimena še nekaj časa pozibavala s povečano amplitudo. Prisegel bi, da so se potem, po kravje tudi malo hihitale. V razviti državi bi se na takem mestu trlo pretežkih turistov, na debelo premazanih s faktorjem 90, tu pa povsod samo – krave. Mogoče jih imajo za animacijo turistov? Zaradi mleka jih gotovo ne redijo. Po celem dnevu na 30 stopinjah dajejo kvečjemu jogurt.
Vajenim čofotanja po blagih mlakužah mediterana, ocean predstavlja zanimiv izziv. Jadran je večino časa prijazen, kadar pa divja, pač nihče ne rine vanj. Tole čudo oceansko pa je na sončno jutro brez oblačka, butalo ob obalo, kot da mu je fotr tsunami. Najprej sem samo opazoval in iskal vzorce valovanja, da bi se noter zabrisal ob primernem trenutku. Da me ne bi prekucnilo pred prvim zamahom. Seveda mi ni uspelo. Tepel sem se z vsakim valom posebej in vsak posebej me je pahnil v salto in mi natlačil peska med ritnici. Na koncu sem se s pol vedra slane vode v želodcu, pustil izpljunit na obalo. Fakof.
Med preklinjanjem vode in peska, sem tuhtal, kaj še lahko počnem do enih, ko sem imel naročen prevoz na letališče. V vodo ne grem več, pa če me tam čaka 40 devic in zagozda hašiša. Do zajtrka je bila še ena ura, pa sem jo mahnil vzdolž obale pogledat, kam so šle tiste krave … pojedle klobuk … la la la … Samo še Predina v glavi mi manjka, sem pomislil in spet prasnil v smeh. V tistih krajih ima slaba volja res kratko razpolovno dobo.
Zresnila me je rožnata pika v daljavi, ki jo je premetavalo po robu penečega morja. Pomislil sem, da je nekdo v težavah, a je bila predaleč, da bi razbral, če sploh gre za človeka. Pograbil sem kamero, škljocnil in povečal sliko. Pika se je razjasnila v rahlo zagorelo postavo v kopalkah in z lasmi do sredine hrbta. O, nebesa! Nekdo je pozabil odretuširat lepotičko! Počasi sem nadaljeval korak v njeno smer in se zabaval z mislijo, da s polmetrsko kamero najbrž izgledam kot psiho zalezovalec. Pa se bitje ni zmenilo zame, še opazila me ni. Do kolen v vodi se je prestopala na mestu in skočila korak nazaj vsakič, ko je proti njej pljusnil val.
Laske si bo treba zmočit, bejbi, sem si poznavalsko zamrmral v brado. Ona se pa kar ni dala. Počasi je napredovala proti globlji vodi in ob vsakem valu visoko poskočila s široko razprtimi rokami, potem pa preko valov zasanjano strmela v daljavo tistih nekaj trenutkov, dokler ni prišel naslednji val. Prizor za bogove. Kar smejalo se mi je, ko sem pritiskal na sprožilec.
Seveda jo je na koncu večkrat pošteno zalilo, a ni bilo videti, da bi jo to pretirano motilo. Naveličala se je po kakšnih petnajstih minutah. Jaz se nisem. Obsedel sem na brisači, ko se je izvlekla iz vode in odšla skozi goščo. Niti opazila me ni.
Po zajtrku sem zadovoljno predel v mreži in pregledoval fotke, ko se je iz sosednjega bungalova prikazala ženska postava, ovita v polprosojno tkanino. Ko je postalo očitno, da se je namenila k meni, sem se skobacal iz mreže in ji stopil nasproti.
- Hi neighbour!
- Hi to you too!
- Oh, you do speak english?
- Sure, no problem, but you might have some problem understanding it.
Hihit …
Luštkana, nekaj pegic, krasen nasmeh. Za moj okus mogoče malenkost preveč oprsja, ampak se nisem pritoževal. V tisti prosojni zadevi je bila nečloveško seksi, sploh meni, ki že 14 dni nisem uzrl ženske riti, ki ne bi bila ali premlada, ali pa mi pobrala sape ob pogledu od spredaj. Lase je imela spete v čop, kar ji nekako ni pristajalo. S fotošopom deformirana domišljija je prerezala tisto gumico, da so se ji lasje razsuli po ramenih. Spreletelo me je:
- Did you swim an hour ago?
- Ummm… I did, why?
- Is this you?
Seveda je bila ona. Nič ni imela proti fotografiranju in pobiralo jo je od smeha, ko sem ji opisoval, kako me je ocean centrifugiral, medtem ko je ona kopanje izpeljala elegantno in seksi. Nisem skoparil s komplimenti in njen žgečkljiv smeh je postajal vse bolj dražljiv.
Hlastno sva si začela izmenjevat informacije, ki si jih zahodni turisti izmenjujemo po takšnih vukojebinah. Izkazalo se je, da je peto kolo, preostala štiri kolesa sta bila njen bratranec s punco. Da ni najbolj zadovoljna s kompozicijo, ampak se je za pot vseeno odločila, ker se je pred kratkim razšla s fantom in se ji je zahotelo novih pustolovščin. Oči so se ji zasvetile, ko sem povedal, da sem tukaj sam in tudi sicer srečno ločen. Pomenljivo me je prijela za podlakt, da se mi je pokonci postavilo vse od prostate navzgor:
- Tonight we’re cooking dinner here. I’m sure they would’t mind if I get myself a company. If you don’t have any other plans?
